Vse skupaj se je začelo z učnimi težavami pri branju in pisanju že ob začetku osnovne šole in se nadaljevalo v drugem razredu ob zamenjevanju dvomestnih števil; sama sem ob vsem tem sprva pomislila na disleksijo …

Ko sem te težave izpostavila pri psihologinji, so sledila različna testiranja …

Nekatere izmed testov reši otrok, nekatere pa rešujemo tudi starši; šele ob izpolnjevanju vseh teh testov sem se začela zavedati ‘znakov’, ki so bili vidni že nekaj časa: nemir ob delanju domače naloge in presedanje na stolu, nepotrpežljivost pri čakanju v vrsti in VISOKA OBČUTLJIVOST TER MOČNO DOŽIVLJANJE in PONOTRANJANJE ČUSTEV, ki pa so bili prisotni že od rojstva …

Rezultati vseh testiranj so pokazali na MOTNJO POZORNOSTI (diagnozo je po pol leta potrdila tudi pedopsihiatrinja).

AMPAK potrditev diagnoze je bil šele začetek vsega, kar me je pripeljalo do tega, da danes ustanavljam podporno skupino.

Kot starš ob tem doživljaš marsikaj:

• paleto čustev: žalost, jezo, krivdo, nemoč …
• pojavijo se vprašanja ZAKAJ?
• iskati začneš VZROKE; kaj je pripeljalo do tega, sem morda jaz česa kriv/a?
• tuhtaš KAKO naprej, kako pomagati otroku?
• sprašuješ se KAJ SLEDI? Kako bo to vplivalo na otroka, nate kot na starša in na celotno družino?
• in seveda iščeš REŠITVE, kako od tukaj naprej.

Kako sem se tega lotila sama?

Ne, za nasvet in odgovor se nisem obrnila na internet. Kupila sem knjigo dr. Gabor Matéja z naslovom Raztreseni um (knjigo priporočam v branje vsem staršem otrok z motnjo pozornosti ali motnjo pozornosti in hiperaktivnosti).
Knjiga mi je dala ogromno misliti (tako za nazaj in za naprej); v njej so navedeni potencialni vzroki za razvoj motnje pri otroku, kakor tudi rešitve. Kar pa se mi zdi NAJPOMEMBNEJE v tej knjigi pa je, da NAS STARŠE OPOMNI, da ne glede na to, kaj je botrovalo razvoju motnje, da NE UČINKUJE, če se ‘KRIVDIRAMO’ in IŠČEMO VZROKE, AMPAK je treba ITI S TEM OD TUKAJ NAPREJ, DELOVATI TUKAJ IN ZDAJ in v okviru tega iskati tudi REŠITVE, POMOČ in PODPORO za otroka in nenazadnje tudi ZASE.

Skoraj eno leto je minilo od testiranja in potrditve vzroka za učne težave, s katerimi se je pravzaprav začelo. Kot družina smo s v tem podpirali, bodrili, se veliko pogovarjali in se seveda zelo USMERJALI NA POMOČ in PODPORO OTROKU; uvedli določene rutine za (nemoteno) delanje domačih nalog, branja, izvajali vaje za povečanje koncentracije in pozornosti, meditirali in še in še …
Ves fokus in iskanje rešitev ter pomoči je bil seveda na otroku. Ob vsem tem pa sva se z možem velikokrat počutila utrujeno, izčrpano, žalostno, nemočno in sama sem se začela spraševati: KAJ PA POMOČ in PODPORA ZAME, za NAJU, kot STARŠA?
Kar nekaj časa sem se oziroma sva se počutila sama v tem. Le malokdo razume, kakšno nemoč ob tem doživljaš v določenih trenutkih in kako te lahko to, da moraš otroku venomer vračati fokus npr. na domačo nalogo, da se vmes ne izgubi ali da zraven ne počne še 3 druge stvari ali se preprosto začne medtem sprehajati, ali kako je treba vsak dan znova (tudi po več desetkrat) ponoviti in opomniti, da je potrebno za seboj ugasniti luč, zapreti vodo ali vrata TUDI IZČRPA.

Lansko jesen sem spoznala mamico, ki doživlja podobno kot jaz. Oddahnila sem si in pomislila: “končno me nekdo razume, z nekom se lahko poistovetim/a”.

Kmalu po tem sem ugotovila, da ne samo otroci z motnjo pozornosti in motnjo pozornosti in hiperaktivnosti potrebujejo veliko pomoči in podpore, AMPAK da POMOČ, PODPORO in RAZUMEVANJE POTREBUJEMO TUDI STARŠI.

In to je razlog za ustanavljanje PODPORNE SKUPINE ZA STARŠE OTROK Z MOTNJO POZORNOSTI in MOTNJO POZORNOSTI IN HIPERAKTIVNOSTI.