Intimnost pomeni sposobnost predaje v odnos in zmožnost oblikovanja zaveze. Hkrati to pomeni povezanost z drugo osebo, s katero lahko delimo svoje misli, občutke, pred katero se lahko samorazkrivamo, ter vzajemno nudenje in sprejemanje podpore. Hkrati to pomeni tudi sočasno individualnost.
Za oblikovanje intimnosti pa je potrebno predvsem prilagajanje in v določeni meri tudi žrtvovanje. Intimen odnos pomeni odnos, znotraj katerega lahko delimo tako svoje veselje kot tudi svojo žalost. Odvisna je od odnosa, ki so ga z nami vzpostavili naši starši, saj ta vzorec prenesemo na vse nadaljnje odnose. Znotraj družinskih in partnerskih odnosov poznamo tri vrste intimnosti.
Organsko intimnost prepoznamo kot spremembo telesnega stanja v bližini določene osebe. Pojavlja se predvsem v fazi zaljubljenosti. Na podlagi organske intimnosti, ki se razvije v otroštvu, si skozi odraščanje izbiramo prijatelje, kasneje pa tudi partnerje.
Čustvena intimnost predstavlja zaupanje, sočutje in dopuščanje pogrešanja partnerja med njegovo odsotnostjo. Ob tem gre tudi za pogrešanje samega sebe ob nekom (pogrešanje mene, kot osebe, katera sem, ko sem ob tebi). Pojavi se, ko se začne hormonski naval po fazi zaljubljenosti umirjati, možgani pa začno prevajati informacije v drugačna čustvena stanja, ki predstavljajo začetek gradnje čustvene intimnosti. Za to je odgovorna predvsem desna možganska hemisfera, drugače imenovana tudi čustvena polovica možganov. Vzdrževanje čustvene intimnosti poteka skozi konflikte in projekcijo.
Kognitivna intimnost predstavlja razvoj zanimanja do partnerja in izoblikovanje komunikacije med partnerjema. Zanjo je odgovorna leva možganska hemisfera in predstavlja nadgradnjo čustvene intimnosti. Ko telesna intimnost postane utečena, namreč začnemo razmišljati o odnosu. Skozi razmišljanje vzpostavljamo odnos in se zanimamo drug za drugega, kar je nujno potrebno, da lahko razumemo, kaj se dogaja z drugo osebo. Ob tem pa se seveda tudi sami izražamo, kaj se dogaja z nami, našimi čustvi, kaj razmišljamo in podobno.