“SEJ BO”… so besede, ki jih z dobrim namenom izrečemo (pre)večkrat.
S tem želimo osebo spodbuditi, jo motivirati, razveseliti… velikokrat pa ob tem pozabimo, da oseba morda ne potrebuje tega…
…morda…
- želi biti zgolj videna in slišana v svoji žalosti, dvomih, jezi, zaskrbljenosti, razočaranosti
- potrebuje zgolj prostor za razmislek
- potrebuje le bližino in občutek, da ni sama…
Zakaj tako hitro izrečemo “sej bo”?
- včasih s tem “pobegnemo” pred neprijetnimi občutki drugega ALI svojimi, ki so se ob tem prebudili
- ne zmoremo zdržati bolečine in stiske drugega ali svoje
- ne vemo kaj (drugega) reči
- želimo pomagati, a ne vemo kako in zato tolažimo s temi besedami
- tišina je lahko (pre)huda
- želimo dati občutek “zagotovila” in varnosti (zagotovila pa ni ali pa ni v naših močeh).
Odgovorov je vsaj toliko, kolikor nas je… skupno pa jim je to, da nam JE MAR, NAS SKRBI in ŽELIMO POMAGATI (čeprav vedno ne vemo kako).
Kaj lahko naredimo/rečemo namesto “sej bo”?
- naslovimo čustva: “vidim, da ti je težko/si jezen”,…
- povprašamo po njenih potrebah: “kako ti lahko pomagam/kaj potrebuješ/kaj bi ti pomagalo”…
- ponudimo prostor in bližino: “tukaj sem, če me potrebuješ za pogovor ali, da sem zgolj tukaj, s teboj”…
- priznamo tudi lastno ranljivost in nemoč: “želim ti pomagati, a žal trenutno ne vem točno kako”…
Ljudje smo si seveda različni in takšne so tudi naše potrebe. A vendar si morda lahko pomagamo tudi s tem, da se vprašamo kaj pa bi meni koristilo/pomagalo v takšnih trenutkih? Kakšne so takrat tvoje potrebe, želje?
Morda potrebuješ…
… zgolj objem (v tišini)
… prostor, da si viden/a, slišan/a
… zgolj prisotnost drugega
… počitek
… čas za premislek
… pogovor…
Naslednjič, ko bo nekdo v stiski, se za trenutek ustavi in premisli ali povprašaj, kaj oseba potrebuje.
Ni treba, da imaš ali podaš rešitev na dlani.
Dovolj je, če si ob njen, dovolj je, če poslušaš, dovolj je, če ji dovoliš samo biti (z vsemi njenimi čustvi in občutji).
Včasih največ naredimo, ko samo smo.
