»Saj bom sam/a.«
Kratek stavek, ki ga izrečemo skoraj mimogrede.
- “sam/a bom uredil/a”
- “sam/a bom nesel/a”
- “sama bom rešil/a”
- “bom zdržal/a.”
Včasih je to preprosto izraz naše samostojnosti. Vemo, kaj moramo narediti, in to naredimo.
Toda včasih se za stavkom »saj bom sam/a« skriva nekaj drugega…
…prepričanje, da se moramo na koncu vedno zanesti predvsem nase. In da je prositi za pomoč nekaj, kar si težko dovolimo.
Ko postane »zmorem sam/a« pričakovanje (drugih)
Biti sposoben/a, odgovoren/a in samostojen/a so zelo dobre lastnosti. Težava pa nastane, ko iz možnosti postanejo obveznost.
Ko ne gre več za:
»Zmorem sam/a, če želim.«
ampak za:
»Moram sam/a, ker drugače ne bo šlo.«
Takrat lahko človek prevzame nase vedno več. Tako v službi, kakor doma, v odnosih, pri skrbi za otroke ali starše… In ker je vse to mogoče nekako speljati, okolica pogosto niti ne opazi, koliko energije je za tem.
Navzven je videti, da vse obvladuješ.
Znotraj pa si lahko vedno bolj utrujen/a.
Zakaj je tako težko prositi za pomoč?
Razlogov je lahko veliko.
Nekateri so se skozi življenje naučili, da je najbolje, če se zanesejo nase. Morda pomoč ni bila vedno na voljo. Morda so morali zgodaj prevzeti veliko odgovornosti. Morda so dobivali sporočila, da morajo biti močni, pridni ali samostojni.
Morda je v ozadju tudi strah ali skrb, da bomo s tem nekoga obremenjevali ali pa celo strah pred zavrnitvijo… Včasih je lahko prisotna tudi krivda ali pa preobremenjenost s tem, kako nas bodo drugi videli (kot šibke, nemočne, nesposobne,…).
Toda prositi za pomoč ne pomeni, da nečesa ne zmoremo. Pomeni samo, da smo prepoznali svojo mejo.
Predstavljajte si, da vas nekdo prosi za pomoč… na kaj pomislite? Da ni sposoben? Seveda ne… Zakaj smo potemtakem tako strogi do sebe??
Odnosi niso namenjeni temu, da je ena oseba ves čas tista, ki nosi.
Bližina vključuje tudi možnost, da enkrat nosi nekdo drug oziroma, da je breme porazdeljeno.
Prvi korak ni, da začneš vse prelagati na druge
Če si vajen/a vse storiti sam/a, ni treba, da čez noč postaneš oseba, ki za vsako malenkost prosi za pomoč.
Za začetek je dovolj, da začneš opažati in si priznaš, da tudi ti kdaj potrebuješ pomoč.
Naslednjič se lahko ustaviš za nekaj sekund in si postaviš vprašanje:
»Ali res moram to narediti sam/a?«
Dovoliti si pomoč ni isto kot odpovedati se samostojnosti!
Lahko si zelo samostojen/a in hkrati potrebuješ druge… Lahko si sposoben/a in utrujen/a…. Lahko znaš poskrbeti zase in si vseeno želiš, da bi kdaj kdo poskrbel zate.
Lahko zmoreš sam/a in vseeno izbereš, da ne boš.
To niso nasprotja.
To je del človeških odnosov.
