Lučka svetovanje

Svetovanje za družine, posameznike in pare ter izobraževanje

Bolezen v družini

bolezen v družini

Pojav bolezni v družini se dotakne vseh družinskih članov. Vsak izmed njih pa to doživi na svojstven način, ki je lahko odvisen tudi od oblike in načina pojava bolezni (ali se je bolezen pojavila nenadoma in v kakšni obliki, ali pa je bila prisotna že dlje časa in se je poslabšalo njeno trenutno stanje).

Možni odzivi družinskih članov na bolezen so lahko:
– Strah pred poslabšanjem bolezni, pred tem, kaj bo in kako daleč lahko bolezen gre, tako pri bolniku, kakor tudi pri svojcih.
– Žalost, saj bolezen predstavlja izgubo ali okrnjenost zdravja, mobilnosti, pri težjih oblikah tudi samostojnosti.
– Krivda in spraševanje: ‘na kak način sem prispeval/a k pojavu bolezni?’, pri svojcih se lahko pojavi spraševanje v smislu: ‘premalo sem naredil/a, moral/a bi narediti več’.
– Jeza in spraševanje: ‘zakaj se mi to dogaja?’, ‘tega si ne zaslužim’.
– Umik v samoto.
– Občutek nemoči, še posebej, če je oseba zaradi bolezenskega stanja odvisna od drugih, pri svojcih pa se občutek nemoči lahko pojavi, ko želijo pomagati oboleli osebi, vendar več ne vedo na kakšen način še.
– Občutek obupa se lahko pojavi, kadar oseba zaradi bolezenskega stanja ne vidi več lepih in pozitivnih stvari, ki jih (kljub bolezni) še vedno doživlja.
– Sram se lahko pri bolniku pojavi ob okrnjeni sposobnosti skrbi zase ali pa pri svojcih, npr. pri otrocih, ki opazijo, da je njihov starš/sorojenec drugačen od ostalih, ali se zaradi bolezni drugače vede.
– Zanikanje bolezni.

Ne glede na to, kakšni so odzivi in katera čustva in občutja se ob pojavu bolezni pojavijo pri družinskih članih, je pomembno, da to ubesedijo in ‘predelajo’. To lahko družina stori tudi z vključitvijo objektivne osebe (pomoč v obliki razbremenilnega pogovora, svetovanja, podporne skupine), ki z družino ni čustveno povezana, in ki omogoči varen in diskreten prostor za izražanje stisk in občutij ter posledično tudi razbremenitev posameznega družinskega člana.

Način soočanja družine z boleznijo je odvisen od konteksta bolezni (pojava bolezni, stopnje bolezni in podobno) ter tudi od načina prilagajanja družine (ali bo družina bolezen lahko sprejela in posledično prilagodila in pre-organizirala svoje življenje bolniku — svoj čas, skrb zanj ter prerazporedila naloge in obveznosti. Pri soočanju z boleznijo je pomembno, da družina, kljub težkim občutkom, bolezni ne zanika. S ‘sprejetjem’ bolezni se bo družina z njo lažje spopadala in ji tudi po potrebi prilagodila družinsko življenje. Pomembno je tudi, da se člani družine ‘spoznajo’ z boleznijo, pridobijo o njej in tudi o možnostih zdravljenja vse potrebne informacije. Vsekakor pa ne smemo pri soočanju z boleznijo pozabiti na to, da naslovimo, ubesedimo in izrazimo občutja, ki so se ob tem pojavila pri posameznih članih.

Kako otroci doživljajo bolezen družinskega člana?
Otroci različnih starosti bolezen družinskega člana dojemajo različno. Mlajši otroci bolezni morda še ne bodo dobro razumeli, kljub temu pa bodo začutili, da se v družini nekaj dogaja oziroma, da se je nekaj spremenilo. Stisko, ki jo mlajši otroci doživljajo ob pojavu bolezni pa izražajo predvsem vedenjsko, kar pomeni, da so lahko nemirni, jokajoči, razdražljivi, pričnejo gristi nohte in podobno. Šolski otroci bodo nekaj malega v zvezi z boleznijo že razumeli, stisko pa lahko odražajo skozi zaskrbljenosti, strah pred poslabšanjem, občutijo lahko tudi krivdo (kaj če je nekdo zbolel, ker nisem bil/a priden/na). Pri starejših otrocih in mladostnikih lahko ob doživljanju bolezni pride tudi do preobremenjenosti, jeze in žalosti.

Ne glede na to, ali je otrok še mlajši ali že starejši, je priporočljivo, da se mu takšnih stvari ne prikriva. Otrok lahko namreč tudi v primeru, ko bolezni še ne razume popolnoma, to začuti ali ‘posrka’ to vzdušje in to izraža vedenjsko. Seveda pa je potrebno to otroku razložiti na njemu razumljiv način. Priporočljivo je tudi, da starša izražata svoje doživljanje v zvezi z boleznijo, saj bosta s tem tudi otroku omogočila varen prostor za izražanje.

Ker pa lahko pojav bolezni v družini tudi pri ostalih članih in ne samo pri bolniku doprinese k občutku (pre)obremenjenosti, je pomembno, da tudi ostali družinski člani poskrbijo za svoje psihofizično počutje in zdravje. Saj veste, le kadar smo tudi sami psihofizično dobro, lahko dobro poskrbimo tudi za druge!

Pri skrbi zase lahko poiščemo pomoč v obliki svetovanja ali razbremenilnega pogovora, kakor tudi podporne skupine.

Ali je ljubezen dovolj?

Kaj pa pravzaprav sploh je ljubezen? In ali je ljubezen to, kar v odnosu prevlada? Ali je ljubezen dovolj? Ljubezen je pravzaprav kompleksno čustvo, ki se v nas sproži v procesu

Več »

Self-support

‘Self-support’ pomeni biti opora samemu sebi oziroma imeti svoj lasten notranji podporni sistem. K dobremu ali šibkemu notranjemu podpornemu sistemu prispevajo številni dejavniki. Na primer: posameznikova identiteta, motivacija, zmožnost prilagoditve

Več »
Pristnost

Pristnost (avtentičnost)

O pristnosti oziroma avtentičnosti se zadnje čase veliko govori, vendar predvsem v okviru medosebnih odnosov (bodi pristen, bodi to kar si v odnosu z drugimi ipd.), kar je seveda prav;

Več »
Scroll to Top

Brezplačna knjižica z nasveti za krepitev in izboljšanje duševnega zdravja