Lučka svetovanje

Lučka svetovanje logo

Svetovanje za družine, posameznike in pare ter izobraževanje

Kaj so čustva in kdaj v otroštvu se razvijejo?

Za pojasnjevanje termina čustva obstaja veliko razlag. V glavnem pa lahko čustva delimo na enostavna: to so jeza, žalost, sram, strah, veselje in gnus, ter kompleksna, ki so ‘mešanica’ več čustev. Mednje sodijo: vznemirjenost, bes, presenečenost, krivda, ljubezen, navdušenje in tako naprej. Čustva se skozi odraščanje in razvoj vzpostavljajo postopoma.

Edino prirojeno čustvo, s katerim se rodimo, je GNUS. Po njem otrok prepozna, katera hrana je zanj primerna. Gnus je čustvo, ki nas varuje pred tem, da bi v svoje telo vnesli ali zaužili nekaj, kar nas telesno ali duševno ogroža. Zanj je značilen močan občutek zavračanja, posledično lahko izzove tudi refleks bruhanja. Gnus ‘uporabljamo’, da ‘zavračamo’ stvari, ki za nas niso primerne in sprejemljive, ter da določenih stvari ne počnemo. Povezan je z močnim odporom in potrebo, da bi se nečemu izognili ali se oddaljili od tega, kar ga vzbuja. Iz tega razloga si želimo, da bi bilo tega čustva v medosebnih odnosih čim manj, ali da sploh ne bi bil prisoten, saj s tem tvegamo tudi zavrnitev.

Naslednje čustvo, ki se razvije pri starosti okoli treh mesecev, je VESELJE. Čustvo veselja se prebudi, kadar v posamezniku poraste število pozitivnih dražljajev. Občutimo ga tudi, kadar se nam izpolni velika želja in s seboj prinaša tudi občutek popolnega zadovoljstva. Veselje je čustvo, ki se kaže telesno in sicer s smehom, sprostitvijo telesa, skakanjem, ploskanjem, objemanjem, pri otrocih tudi z valjanjem po tleh. Z veseljem vzdržujemo stvari, ki so pomembne in jim podaljšujemo udobje, posledično pa vzdržujemo stik.

Med petim in šestim mesecem starosti se razvije JEZA. Jeza je zelo intenzivno čustvo in se pojavi ob občutku, da nam je bilo nekaj odvzeto, kadar naletimo na oviro ali pa jeza spremlja občutek nelagodja. Sproži se tudi, kadar imamo občutek, da se nam dogaja krivica ali kadar je zoper nas sproženo vedenje, ki prizadene naše pravice ali vrednote, ali pa izhaja iz frustracije, kadar otrok ugotovi, da prihaja do razhajanja med tem, kar naj bi se po njegovem zgodilo in tem, kar se dejansko dogaja. Je čustvo, ki se odraža ne samo na našem obrazu, temveč tudi na našem celotnem telesu (stisk pesti, brcanje in ‘metanje po tleh’ pri otroku …). Jeza ima tudi pozitiven pomen, saj lahko predstavlja motivacijo za premagovanje ovir ali pa nam pomaga, da se postavimo zase.

STRAH se pojavi med sedmim in devetim mesecem in predstavlja čustvo, ki se pojavi, ko posameznik zazna ogroženost ali grožnjo. Grožnja ali nevarnost se lahko nanaša na naše vrednote ali pa na nam pomembne stvari. Oseba lahko ob tem občuti tudi nemoč, da bi se zaščitila. Kadar se strah pojavi ob primernem času, v temu primerni situaciji govorimo o prilagodljivem odzivu na strah.

ŽALOST se pojavi po prvem letu, ko se začne proces separacije od mame kot brezpogojne osebe (ko mama zaključi s porodniškim dopustom in se vrne na delo, ali kadar se otrok vključi v vrtec in se s tem za nekaj časa loči od mame). Pomembno je, da zna mama to žalost omejiti. Žalost nastopi ob spoznanju, da smo izgubili nekaj ali nekoga pomembnega, na kar ali kogar smo bili navezani in tega ne moremo dobiti nazaj, saj je izguba dokončna. Žalost je čustvo, ki spremlja proces žalovanja, ki pa nam omogoča, da se poslovimo od izgubljenega. 

Nazadnje, v drugem letu starosti, se razvije še SRAM, ki spada med čustva samozavedanja. Ob občutku sramu pride do prekinitve očesnega stika, odmika obraza in prekinitve stika tudi s samim seboj.

KOMPLEKSNA ČUSTVA

Naštejmo še nekaj kompleksnih čustev.

Frustracija pomeni nezadovoljstvo, razočaranje ali vznemirjenost, ki v nas sproži napetost, nemir, jezo. Pojavi se lahko predvsem v situacijah, kjer imamo občutek, da smo se znašli pred oviro, kadar imamo občutek, da nečesa ne moremo spremeniti ali doseči. V večini primerov ima frustracija negativno konotacijo, vendar pa lahko ima tudi pozitiven učinek, še posebej pri doseganju naših ciljev, kjer lahko predstavlja nek zagon oziroma motivacijo za dosego cilja. 

Krivica je mešanica občutkov jeze in užaljenosti. Pojavi se, kadar se nam nekaj zgodi, ali kadar situacijo ocenjujemo kot nepravično, krivično. Pri predelovanju občutka krivičnosti se moramo opredeliti ali je ta občutek stvaren in se nam je dejansko zgodila krivica, ali pa občutek zgolj izhaja iz nerealnih pričakovanj, saj smo menili, da nam nekaj pripada samo po sebi, pa v resnici ni tako.

Krivda spada med čustva, ki so povezana z drugimi, in ki v nas sprožijo občutja olajšanja ali razočaranja. Krivda je lahko tudi vrsta obrambnega mehanizma.

Ljubezen predstavlja mešanico pozitivnih oziroma prijetnih čustev, ki nastopijo kot posledica čustvenega navezovanja. Ljubezen predstavlja tudi odnos, ki je posledica navezovanja.

Ljubosumje vsebuje vzorec čustev (jeze, strahu in žalosti), misli in dejanj, ki se pojavijo ob izgubi ali samo grožnji izgube pomembnega odnosa zaradi naklonjenosti ‘tekmeca’. Za ljubosumje morajo biti izpolnjeni štiri pogoji. Vedno se pojavi znotraj socialnega ali čustvenega trikotnika, ki lahko vsebuje odnose med tremi osebami ali pa odnose med dvema osebama in predmetom ali situacijo. Kot drug pogoj se kaže, da sta ljubosumna in ljubljena oseba vključeni v pomemben, tesen odnos. Ljubosumnost lahko sproži dejanska izguba odnosa zaradi tretje osebe ali pa samo občutek ogroženosti zaradi tretje osebe. In kot zadnje naj izpostavim še to, da ljubosumnost ni nujno povezana z izgubo ljubezni, ampak je ključen pogoj pomen izgube formativne pozornosti, ki pa vzdržuje posameznikov pojem o samem sebi.

Tesnoba, ali drugače poimenovana anksioznost, predstavlja občutek ogroženosti, neugodja in nemira, skratka neprijetno občutje, ki ga lahko spremlja tudi splošen občutek nevarnosti (občutek, da se bo zgodilo nekaj groznega). Ljudje lahko občutijo tesnobo in strah v okoliščinah, ki teh občutij ne opravičujejo, torej v okoliščinah, kjer ni potencialne nevarnosti.

Zaskrbljenost se nanaša na možne negativne ali ogrožajoče posledice. Pomaga lahko pri učinkoviti pripravi na soočanje s problemi. Vendar pa je lahko tudi nerealna in vsebuje nerazumne grožnje, ki jih oseba ne more uspešno razrešiti.

Zaupanje občutimo, kadar verjamemo, da bo nekdo drug z nami ravnal dobro ali kadar bo nekdo ravnal v naše dobro oziroma nam ne bo škodoval. Zaupanje ni nujno vezano samo na ljudi, ki jih poznamo, ampak tudi na neznance (recimo zaupamo prodajalcu pri nakupu ali pilotu, da nas bo varno pripeljal na cilj). Zaupamo lahko tudi v dobronamernost, zanesljivost, odgovornost pri drugih ljudeh.

PREPOZNAVANJE ČUSTEV

Velikokrat se zgodi, da eno čustvo prekriva drugo. Npr. nekdo nas je prizadel, užalil, mi pa odreagiramo z jezo, ihto, besom, vrnemo ‘težke’ besede in podobno.

Tako za prepoznavanje, kot tudi reguliranje čustev je pomembno, da se za trenutek ustavimo in si dovolimo zares čutiti, kar čutimo. Lahko se tudi vprašamo: me to jezi, ali sem žalosten/na, se počutim besnega ali osramočenega …

IZRAŽANJE ČUSTEV

Za naše psihofizično počutje je pomembno, da čustev ne zanikamo in potlačimo, ampak jih iskreno izražamo. Prav tako je tudi za zdrave odnose pomembno, da smo iskreni pri izražanju čustev. Na ta način spodbujamo empatijo in hkrati dajemo otrokom tudi vzor. Pomembno je, da čustva ubesedimo. Kadar nas je nekdo prizadel, mu to povejmo – ne zato, da bi ga okrivili, ampak da lažje razume tudi naše stališče. Določena čustva je potrebno izraziti in predelati tudi telesno. Na primer veselje s smehom, žalost z jokom, jezo s kakšno telesno aktivnostjo (tekom, vadbo, boksom …).

Otroci in čustva

Doživljanje čustev

Otroci nekatera čustva in občutja doživljajo intenzivneje in na drugačen način kot odrasli. Navedla bom nekatere.

Skozi razvoj v otroštvu prihaja tudi do sprememb v intenzivnosti, številu ter vsebini strahov, ti namreč skozi razvoj lahko postanejo številčnejši in pa tudi bolj intenzivni. S starostjo se namreč otrokovo okolje širi, otrok posledično prihaja v stik z vse več dražljaji, ki lahko v njem sprožijo strah. Ta je lahko povezan tudi z resničnimi izkušnjami, dražljaji ali neprijetnimi dogodki, ali pa so lahko strahovi posledica posnemanja vedenja oseb v otrokovi bližini, v risankah ali zgodbah. Nekateri strahovi pa lahko skozi razvoj tudi izginejo ali se s pozitivnimi izkušnjami izbrišejo, saj otrok spozna pravi pomen predmetov ali pojavov, ki se jih boji. Strah se lahko pojavi tudi, kadar ima otrok bujno domišljijo in še ne zna ločiti realnosti od domišljije, saj imajo otroci še omejene izkušnje in razumevanje dogajanja okoli sebe. Obdobje najbolj intenzivnega strahu je obdobje srednjega otroštva, ki traja približno od šestega do enajstega leta. V vsakem primeru, pa naj gre za realen ali ‘domišljijski’ strah, je zelo pomembna rahločutnost.

Otroci so najpogosteje zaskrbljeni zaradi svoje družine, kadar gre za zdravje družinskih članov ali kadar jim zaskrbljenost povzročajo opozorila staršev, in zaradi vrstniških odnosov, kadar recimo iz pogovorov z vrstniki izvedo za kakšne resnične ali neresnične stvari.

Pri otrocih, ki občutijo ljubosumje, se lahko pojavi napadalnost in tekmovalnost za pozornost ter naklonjenost. Otrok se lahko začne vesti tudi regresivno, kar lahko zaznamo predvsem ob prihodu sorojenca in se kaže kot sesanje prsta, nagajanje, uničevanje igrač, izbirčnost pri hrani, ponovno lulanje ali kakanje v hlače.

Šolski otroci krivdo povezujejo z dejanji, ki jih lahko sami nadzorujejo; npr. počutijo se krive, ker so pozabili sporočiti pomembno novico ali niso naredili domače naloge. Otrok čuti, da je naredil nekaj, kar je v nasprotju s pričakovanji staršev. Če pričakovanja lahko dosega, je občutek funkcionalen, kadar pa so pričakovanja nedosegljiva, pa nefunkcionalen, saj otrok doživlja samega sebe kot neprimernega.

Kadar otrok izrazi, da se mu je pripetila krivica, se je potrebno za trenutek ustaviti in pogledati na situacijo ‘od zunaj’; torej je občutek krivice stvaren ali nerealen? V prvem primeru, kadar se je otroku res zgodila krivica, je treba to ovrednotiti, dati otroku vedeti, da ga razumemo in se mu seveda, v kolikor smo mu krivico storili mi, tudi opravičimo. V kolikor pa je bil občutek krivice nerealen, pa mu na njemu razumljiv način razložimo, da je obdan tudi z drugimi ljudmi, ki imajo svoja pričakovanja, in da ta niso nujno skladna z njegovimi, vendar pa da s tem ni nič narobe, saj smo si ljudje različni.

IZRAŽANJE ČUSTEV PRI OTROKU

Otroci, še posebej majhni, še ne znajo ubesediti čustev in jih zato izražajo vedenjsko/telesno z jokom, smehom, ‘metanjem po tleh’, prikrivanjem obraza z rokami … Sami jim lahko pomagamo prepoznati čustva na način, da jih povprašamo po počutju, ali jim rečemo: ‘vidim, da si jezen/na, da te je to razburilo/prizadelo’, ‘vidim, da ti je nerodno’ … Otrok bo sčasoma to ponotranjil in kasneje bo znal sam prepoznati in ubesediti svoja čustva in občutja.

Telesno oziroma vedenjsko izražanje čustev pri otroku (metanje po tleh, kričanje …) zna biti za starše včasih (pre)naporno. Vendar pa je za otroka pomembno, da starš zdrži s temi čutenji. Na ta način bo otrok videl in začutil, da starš priznava njegova čustva in jih ne zanika, kar bo otroku predstavljajo varen prostor za izražanje čustev. Tudi pri večjih otrocih, ki že znajo ubesediti svoja čustva, naj starši dajo otroku vedeti, da je prav, da čuti, kar čuti. Kadar nam otrok pove, kako se počuti, tega ne zanikajmo na način, da mu odgovorimo: ne bodi žalosten, nima te kaj biti strah in podobno, ampak se mu zahvalimo, da nam je zaupal, kako se počuti, in skupaj iščimo rešitve (‘vidim, da si žalosten/na, kako ti lahko pomagam?’).

IZRAŽANJE JEZE PRI OTROKU

Kadar otrok občuti jezo, naj mama postane aktivna in išče rešitve. Tudi pri otrocih je pomembno, da jezo izrazijo telesno – jo dajo iz telesa. Vendar pa je na nas starših, da jim pri tem nekoliko pomagamo. Npr. ‘vidim, da si jezen/na, vendar kljub temu ne dovolim brcati v steno in udarjati ljudi, lahko pa ‘zboksaš’ blazino, brcaš žogo, tečeš naokoli ali poskakuješ;’ na ta način tudi preprečimo, da bi otrok sebe ali drugega fizično poškodoval. Ena izmed ključnih stvari je tako, da se otrok nauči izražanja in reguliranja jeze na neškodljiv način.

ALI LAHKO OTROK Z JOKOM IZSILJUJE/MANIPULIRA?

Dojenčki in malčki do 3. leta starosti niso sposobni manipulacije, saj njihovi možgani za kaj takega še niso dovolj razviti. Tako majhni otroci še niti ne znajo (dovolj) ubesediti svojih čustev in jih zato izražajo vedenjsko (s smehom, jokom, ‘protestom’). V kolikor si starš napačno interpretira otrokovo vedenje in ne prepozna otrokovih čustev/stiske, lahko to na otroku pusti posledice, saj tudi otrok kasneje tega ne bo zmogel sam pri sebi. Zato je pomembno, da je starš prisoten, dosleden in pristen.

REGULACIJA ČUSTEV PRI OTROKU

Čustvena regulacija pomeni pretvorbo telesnih odzivov v čustvene in obratno, pomeni sposobnost uravnavanja, zadrževanja in stopnjevanja čustev.

Za regulacijo otrokovih čustev poskrbita mama ali oče (dokler se otrokovi možgani ne razvijejo dovolj, da je tega sposoben sam), s svojo prisotnostjo in še bolj pomembno načinom prisotnosti. Pri tem je pomembno, da mama najprej zregulira sebe (nereguliran starš ne more regulirati otroka, saj se v tem primeru kaos starša prenese na otroka), zregulira otrokova čustva in mu jih vrne v predelani obliki. Otrok lahko na začetku regulira samo nelagodje, na način, da mu to omogoča vzdrževanje in stopnjevanje čustev s preusmerjanjem pozornosti na starše. Sčasoma otrokovo telo dobiva senzacije in njegove telesne funkcije se razvijajo, vendar pa pod pogojem, da so odnosi urejeni in čustva regulirana. Otrok namreč ponotranji regulacijo starša, regulacija se oblikuje preko čustvenega, socialnega, kognitivnega razvoja otroka. Za to je še posebej pomembna uglašenost in empatija. Poznamo dve vrsti regulacije in sicer prevrednotenje, kjer poskuša posameznik z zavedanjem situacije spremeniti čustven odziv, in potlačenje, pri čemer posameznik ob čustvenem vzburjenju zmanjšuje čustveno odzivno vedenje. Če čustva niso regulirana, to povzroči kroničen stres v otroškem telesu, ki seveda vpliva na otroške možgane in njihov razvoj. Potlačenje aktivira čustvene možgane in zato se oblikuje implicitni spomin, ki prekinja stik v odnosu.

Zato je pomembno, da starši prepoznajo čustvene odzive in se nanje odzovejo s prevrednotenjem, saj s tem zmanjšujejo vznemirjenost pri otroku, ter mu dajejo nek vzorec funkcionalnega odzivanja.

“Gnojilo” za osebno rast

Naša bolečina, stiska ali neprijetna izkušnja je lahko tudi »gnojilo« oziroma priložnost za našo rast. Je priložnost, da se nekaj naučimo; bodisi o sebi ali o drugih. Takšna situacija nas

Več »
stiske_mladostnikov

Težave in stiske mladostnikov

Pri svojem delu srečam veliko mladostnikov, ki se srečujejo s takšnimi in drugačnimi stiskami in težavami. Najpogostejše med njimi so: Komunikacija; tako s starši, kakor tudi vrstniki, samodestruktivno in/ali samomorilno

Več »
Scroll to Top