Lučka svetovanje

Lučka svetovanje logo

Svetovanje za družine, posameznike in pare ter izobraževanje

Kaj je stres?

Stres je temeljni biološki proces, ki vpliva na vse organizme in je definiran kot organski odziv na dražljaj oziroma spremembo. Poznamo akutne in kronične posledice stresa. Akutne se zgodijo ob enkratnem dogodku, ko oseba zaradi izpostavljenost stresu razvije specifične oblike spoprijemanja z njim. Kroničen stres pa pomeni, da je oseba dlje časa izpostavljena stresnim izkušnjam, ki so zanjo ogrožajoče.

Poznamo tudi RELACIJSKI STRES, ki izvira oziroma se odvija ob našem doživljanju odnosov. Predstavlja predvsem strah pred izgubo osebe, odnosa ali stika. Relacijski stres, ki ga oseba doživlja kot strah pred prekinitvijo stika, se povezuje s pričakovanji, ki so lahko iracionalna ali katastrofalna. Del teh pričakovanj je že v nas, saj v odnosu pričakujemo, da bo nekdo poskrbel za nas. Problem nastane, če v odnosu ni fleksibilnosti in prilagodljivosti, ki bi omogočila racionalizacijo pričakovanj.

Znotraj odnosov pa lahko govorimo tudi o vertikalnem stresu, ki se prenaša od zgoraj navzdol oziroma medgeneracijsko in nam pokaže, kako se posameznik sooča z razvojnimi nalogami. In o horizontalnem stresu, ki se odvija trenutno in se nanaša na dogajanje v družini oziroma nam pove, zakaj nekdo funkcionira na določen način, v določeni situaciji.

Telo in stres

Možgani zaznajo in koordinirajo odziv na stres.

(vir)

1. Prvi odziv telesa je aktivacija simpatičnega živčnega sistema; telo se aktivira, možgani razporedijo impulze po telesu. To se kaže kot povišan srčni utrip, pritisk, tresenje.
2. HPA os; pri HPA osi sodelujejo hipotalamus in hipofiza (sta del limbičnega sistema v možganih) in adrenalin, ki se sprosti iz nadledvične žleze. Hipotalamus pošlje hormone do hipofize in ta jih pošlje do ledvic oz. nadledvične žleze, ki sprosti adrenalin in kortizol, ki sta stresna hormona. HPA os deluje preživetveno, telo se na stresno situacijo odziva enako ne glede na to, ali gre za življenjsko ogrožajočo situacijo ali vsakdanji stres.
3. KORTIZOL sproži rast sladkorja v krvi, zviša krvni tlak — spravi nas v stanje, da se začnemo soočati s stresom. Zavira procese, ki v tistem trenutku niso potrebni in ki bi tratili energijo (prebava, vnetni procesi, spolni nagon).

(vir)
(vir)

Pri akutnem stresu adrenalin in kortizol sčasoma upadeta. Pri kroničnem stresu pa sčasoma postane izločanje hormonov iz HPA osi okrnjeno, posledično ni več zaviranja izločanja hormonov, kar pomeni, da je v krvi več kortizola. V možganih (v hipokampusu) so receptorji za kortizol, a kadar pride v možgane večji naval kortizola, ga hipokampus zablokira. Zaradi previsoke količine kortizola pa začno odmirati tudi možganske celice in posledično se zmanjša volumen hipokampusa in amigdale. Kortizol v velikih količinah ‘cvre’ hipokampus. Deluje pa tudi zasvojitveno, kar pomeni, da lahko telo in možgani sčasoma postanejo odvisni od stresa. Kratkoročno je v redu, če je telo pod alarmom. Alarm vpliva na delovanje srca, želodca, črevesja, dihanja, imunskega sistema. Adrenalin in kortizol varujeta imunski sistem, ko pade njuna količina, upade tudi imunski sistem, človek pa postane bolj dovzeten za bolezni (zato npr. deloholik zboli na dopustu).

Vendar pa so dolgoročne posledice stresa lahko trajna oslabitev imunskega sistema, zmanjšanje odzivnosti nevronskih celic in slabša celična rast ter reprodukcija, poškodbe hipokampusa in pa tudi razna fizična obolenja in tveganja za razvoj psihopatologije.

Strategije spopadanja s stresom

Posamezniki se na stres odzivamo različno in zato se tudi spopadamo z njim vsak na svoj način.

V glavnem poznamo dve obliki spoprijemanja s stresom. Prvo je osredotočeno na problem, drugo pa na čustva. Pri spoprijemanju s stresom, ki je osredotočeno na problem, se posameznik sooči s problemom in oceni stresno situacijo, nato pa stori nekaj, da bo lahko problem rešil (poskuša spremeniti situacijo ali sebe ali oboje). Za to obliko spoprijemanja s problemom je značilna težnja po objektivnosti, prilagodljivost, logično analiziranje in aktivno reševanje problema. Pri soočanju s stresom, ki je osredotočeno na čustva, pa gre za to, da je usmerjeno na posameznikove lastne čustvene odzive, ki jih le-ta doživi v stresni situaciji. Ob tem posameznik teži k temu, da znižuje anksioznost, ki jo ob tem doživlja, vendar pa brez, da bi pri tem neposredno obvladoval stresno situacijo. Te strategije se posamezniki poslužujejo predvsem takrat, ko so situacije nerešljive. Ob tem lahko oseba uporablja tudi obrambne mehanizme.

Ker pa se je v stresni situaciji (poleg spoprijemanja z njo) pomembno tudi telesno in fizično razbremeniti, vam tukaj ponujam nekatere izmed načinov spopadanja s stresom, vsak pa mora zase najti tistega, ki mu najbolj ustreza.
Relaksacijske tehnike (npr. dihalne vaje),
telesna aktivnost (tek, sprehod, ples, vadba, boks),
meditacija ali joga,
pisanje dnevnika (pisanje o dogodkih, občutjih),
vaje iz čuječnosti,
razbremenilni pogovor ali svetovanje.

Kaj pa otroci in stres?

Otrok do tretjega leta starosti še nima mehanizmov za regulacijo stresa in afektov, kajti njegovi možgani še niso razviti do te mere, da bi znali regulirati stres oziroma umiriti in regulirati amigdalo, ki je ob rojstvu edini razviti del možganov. Za to morata poskrbeti starša, ki njegovo stresno regulacijo zregulirata in vrneta v predelani obliki. Pri tem je pomembno, da starš najprej zregulira sebe, kajti nereguliran starš ne more regulirati otroka. Pri nereguliranem staršu se kaos prenese na otroka. Vsi deli možganov se pri otroku razvijajo s pomočjo odnosa, ki ga ima s staršem. Če so ti odnosi urejeni, regulirani, se otrokovi možgani normalno razvijajo. Če je v odnosu prisotno zanemarjanje, zlorabe, to povzroči kroničen stres v otroškem telesu, ki vpliva na razvoj možganov; posledica tega je lahko manjši (v izjemnih primerih tudi zakrnel) hipokampus.

REGULACIJA AFEKTA/STRESA pri otroku

V otroku se skozi odraščanje razvija in dozoreva lastna regulacija na način, da otrok ponotranji regulacijo starša/ev. Za to je še posebej pomembna uglašenost in empatija. Pomembno je, kaj starš počne, oziroma kako reagira, kadar je otrok v stresu. Kajti način starševskega reguliranja in odzivanja kasneje predstavlja ponotranjeno obliko regulacije, ki jo bo otrok uporabljal v odraslosti in ki vpliva tudi na vzpostavljanje krogotokov v možganih.

5 stopenj regulacije:
1. EKSTERNALIZACIJA VZNEMIRJENOSTI: pri otroku se to kaže kot spremenjeno stanje, npr. jok;
2. SPREJETJE IN PONOTRANJENJE VZNEMIRJENOSTI: starš se na jok odzove, jok tudi v staršu nekaj sproži, ga pripravi do tega, da se nanj odzove;
3. ZADRŽEVANJE, PREOBLIKOVANJE IN POIMENOVANJE VZNEMIRJENOSTI: starš najprej umiri sebe, da jok ne ‘iztiri’ še njega. Stres preoblikuje in mu da pomen — npr. otrok joče, ker je lačen, zaspan, ker hoče igračo, ki jo ima sorojenec;
4. VRNITEV PREDELANEGA OBČUTJA: starš umiri telesno umirjenost pri otroku, češ, vem, da si zaspan, lačen, bova poskrbela za to. Pomembno, da tudi, če je otrok še zelo majhen in se nam zdi nesmiselno, da bi se z njim pogovarjali ker nas razume, da se z njim pogovarjamo, saj se te izkušnje nalagajo v amigdalo, NI NESMISELNO;
5. SPREJETJE PREDELANEGA OBČUTJA/STRESA: oseba/otrok sprejme predelan občutek za svojega; ok, samo zaspan sem bil; otrok predelan občutek ponotranji in to postane njegov avtomatizem regulacije (za kar pa je potrebnih več 1000 ponovitev).

“Gnojilo” za osebno rast

Naša bolečina, stiska ali neprijetna izkušnja je lahko tudi »gnojilo« oziroma priložnost za našo rast. Je priložnost, da se nekaj naučimo; bodisi o sebi ali o drugih. Takšna situacija nas

Več »
stiske_mladostnikov

Težave in stiske mladostnikov

Pri svojem delu srečam veliko mladostnikov, ki se srečujejo s takšnimi in drugačnimi stiskami in težavami. Najpogostejše med njimi so: Komunikacija; tako s starši, kakor tudi vrstniki, samodestruktivno in/ali samomorilno

Več »
Scroll to Top