Oseba, v katero se zaljubimo, ni ‘naključna’, ampak gre za implicitno (nezavedno) izbiro. Partnerski odnos je namreč ponovitev čustvenega stanja, ki ga posameznik oblikuje znotraj pomembnih odnosov (odnosov s starši in ponotranjenega odnosa med starši) v otroštvu. Nezavedno se zaljubimo v osebo, s katero bomo lahko ponovili čustvena izkustva iz otroštva, osebo, ki nam predstavlja način varnosti, kot so nam ga predstavljali starši, hkrati pa občutek domačnosti in podobnosti, na osnovi katerih partnerja občutita povezanost in ki je valentna (podobna) naši psihični in čustveni zrelosti.
Kaj to pomeni za nas in naš partnerski odnos? Ali to pomeni, da bo naš partnerski odnos enak odnosu, ki sta ga imela starša med seboj ali do nas?
To sicer pomeni, da bosta lahko osebi izražali potlačena čustva in morebiti ponavljali določene vzorce, ampak hkrati to pomeni priložnost za rast: osebno in partnersko. Kot prvo je pomembno, da te (ponavljajoče se) vzorce prepoznamo in si jih tudi priznamo.
Nato je pomembno, da te vzorce sprejmemo kot del nas, kot nekaj, kar nas je sooblikovalo. V kolikor so nas ti vzorci vodili v negativno vedenje, je pomembno tudi to, da si odpustimo.
Zatem pa lahko te vzorce presežemo z obvladovanjem in tveganjem ranljivosti oziroma s samorazkrivanjem lastnega doživljanja — dovolimo sebi in partnerju izraziti prava pristna čustva, ubesedimo, kako se drug ob drugem počutimo in kako to vpliva na nas (razkrijmo tudi, kako je to delovalo na nas v preteklosti).
Od tega trenutka dalje se začne delo za drugačen partnerski odnos: partnerja lahko delata na spremembah — na novih vzorcih. S tem se oblikuje novo doživljanje sebe, partnerja in samega odnosa. Preoblikuje se tudi komunikacija in psihično doživljanje sebe, partnerja ter odnosa.
Za podporo in pomoč pri preoblikovanju vzorcev se lahko partnerja vključita tudi v svetovalni/terapevtski proces.
