Duševno zdravje v družini lahko predstavlja velik izziv. Kljub temu pa je izrednega pomena, saj lahko počutje in zdravje (bodisi dobro ali slabše) enega člana vpliva tudi na druge člane.
In čeprav je duševno zdravje seveda skrb vseh članov družine, pa smo zanj (kadar gre za družino z otroki) v večji meri odgovorni starši. Kar pomeni, da mi poskrbimo (ali pomagamo) za regulacijo otrokovih čutenj – sploh, če je otrok še majhen in tega še ne zmore sam. To pomeni tudi, da moramo starši v prvi vrsti poskrbeti zase; starš, ki poskrbi za svoje duševno zdravje, bo lažje poskrbel še za otrokovo. V kolikor pa starš presodi, da ne (z)more sam poskrbeti za svoje duševno zdravje, reguliranje lastnih čutenj in predelovanje lastnih ter otrokovih stisk, pa je seveda na njem, da poskrbi ali priskrbi dodatno strokovno pomoč celotni družini.
Kako poskrbeti za duševno zdravje v družini?
- Z iskrenim izražanjem o našem doživljanju ter regulacijo naših čutenj;
- z omogočanjem varnega prostora za izražanje in razvoj otrok;
- s postavljanjem meja znotraj družine in tudi izven družine s preostalimi člani širše družine, prijatelji, znanci;
- s (sprotnim) predelovanjem stisk in razreševanjem preteklih (razreševanje medgeneracijskih travm);
- s kakovostnim preživljanjem skupnega časa;
- z vnašanjem pozitivnosti v vsakdan;
- z izražanjem ljubezni, pohval, vzpodbud med člani;
- z iskanjem dodatne/strokovne pomoči, v kolikor je to potrebno.
