Pri svojem delu srečam veliko mladostnikov, ki se srečujejo s takšnimi in drugačnimi stiskami in težavami.
Najpogostejše med njimi so:
- Komunikacija; tako s starši, kakor tudi vrstniki,
- samodestruktivno in/ali samomorilno razmišljanje in/ali vedenje,
- nizka samopodoba in nizka samozavest,
- soočanje s stresom in čustvi.
KOMUNIKACIJA MED STARŠI IN MLADOSTNIKOM
Povsem običajno je, da je v mladostništvu vse manj komunikacije s starši ter hkrati vse več komunikacije z vrstniki.
Starši imajo ob tem pogosto občutek, da se jim najstnik izmika, se zapira vase, in da zaradi zmanjšane komunikacije ne vedo točno, kaj se z njim dogaja. Med drugim pa lahko najstnik s tem, ko starš poizveduje in sprašuje, občuti ‘pritisk’, čuti, da nima zasebnosti in se s tem začne še bolj odmikati in posledično še manj komunicirati. Za ohranjanje komunikacije z najstnikom je zelo pomembno zaupanje. Ne samo, da najstniku ubesedimo, da mu zaupamo, ampak mu moramo to pokazati tudi z dejanji in nenazadnje tudi občutki (da se zaveda, da mu starši zaupajo). S tem, ko najstnik dobi občutek zaupanja s strani staršev, bo lahko krepil tudi lasten občutek odgovornosti – zase in za druge. Pomembno je tudi, da damo vedeti, da se lahko z nami pogovori kadarkoli želi in o čemerkoli želi ampak, da naj bo ta pogovor sprožen z najstnikove strani. Vanj torej ne vrtamo, damo pa mu občutek, da smo na voljo, ko nas potrebuje. In kadar najstnik dejansko pride na pogovor, je zelo pomembno, da ga (aktivno) poslušamo; torej, da se mu v tistem trenutku popolnoma posvetimo (brez telefona in drugih motečih faktorjev).
Pri najstniku si lahko pomagamo tudi z opazovanjem telesne govorice ali obrazne mimike. Primer: najstnik nam na vprašanje, kako je, odgovori z ‘v redu’, mi pa opazimo, da to ne drži popolnoma, da ga nekaj muči. V tem primeru mu lahko torej kot že omenjeno, damo vedeti, da smo tam zanj, če se želi pogovoriti. Spraševanje ali obtoževanje v smislu, ”vidim, da nisi ok, povej kaj te muči …” lahko situacijo poslabša. Lahko pa storimo takole: ”čutim, da se nekaj dogaja, če se želiš/ko se boš želel pogovoriti, sem tukaj zate”. Uporaba t. i. ‘jaz stavkov” lahko ‘ublaži’ komunikacijo (ne zgolj z najstnikom, ampak tudi na splošno, saj izhajamo iz sebe, posledično pa se izognemo obtoževanju ali pretiranemu poizvedovanju.
Uporaba jaz stavkov je učinkovita tudi pri medvrstniškem komuniciranju, saj ponovno izhajamo iz sebe, svojega stališča, mnenja … Težavna komunikacija med mladostniki se kaže predvsem v uporabi žaljivk, neprimernih komentarjev, zbadljivk, obsojanja in podobno, kar vsekakor ne kaže samo na problem komunikacije, ampak že meji na verbalno in/ali psihično nasilje. Zato je pomembno, da med mladostniki prebudimo empatijo (vživljanje v drugega). Da se zavedamo, da vsak s seboj nosi svoje težave in bremena, ki posledično vplivajo na naše vedenje, in da ne moremo z gotovostjo vedeti, kaj se z osebo dogaja, neprimerni komentarji in žaljivke lahko stisko seveda še poglobijo. Ob tem je pomembno, da posameznike, ki so žrtve verbalnega nasilja, naučimo postaviti mejo, se postaviti zase, jim krepimo samozavest ter jim ponudimo pomoč.
SAMODESTRUKTIVNO ALI SAMOMORILNO MIŠLJENJE/VEDENJE
Kadar opazimo (ali pa nam celo pove sam), da se najstnik obnaša samodestruktivno (se reže, zaužije prekomerno količino tablet, se izpostavlja raznim nevarnostnim) ali razmišlja in govori (ali celo grozi) s samomorom, je to res skrajni klic na pomoč. Takšne situacije je treba vzeti resno. In čeprav je to za starše izredno težka situacija, je zelo pomembno, da znamo pravilno ukrepati in najstniku priskrbeti strokovno pomoč (kadar gre za dejanski poskus samomora, je potrebno najstniku priskrbeti celostno obravnavo, ki vključuje tudi osebnega zdravnika in (pedo)psihiatra).
Na samodestruktivno vedenje vplivajo tako trenutne stiske, ki jih mladostnik doživlja (ko je vsega preveč in enostavno več ne vidi izhoda), kakor tudi dednost in družinsko ozadje. V družini, kjer so se zgodili samomori ali pa so daljni sorodniki govorili o tem, obstaja večja verjetnost, da se takšna vedenja pojavilo tudi pri naslednikih; sploh, kadar gre za nepredelano travmo preostalih živečih sorodnikov. Pomembno je, da o družinskih travmah (samomor ipd.) z mladostniki spregovorimo in jim tudi ubesedimo, kako se ob tem počutimo.
Kadar pa mladostnik teži k samodestruktivnemu vedenju ali samomoru zaradi trenutnih stisk, je zelo pomembno, da mu te stiske pomagamo prebroditi, saj je že ta težnja dovolj jasen znak, da tega ne zmore sam. Vključimo strokovnjaka, s katerim o tem spregovorimo, in iščemo rešitve za mladostnikove stiske, ki sprožajo takšno vedenje, reguliramo čutenja. Seveda je pomembno tudi, da starši pridobijo ustrezno pomoč in podporo.
NIZKA SAMOPODOBA, NIZKA SAMOZAVEST
Samopodoba je posameznikovo doživljanje samega sebe (lastnega mnenja, lastnosti in sposobnosti ter tudi lastnega telesa). S samopodobo posameznik vzpostavlja odnos do samega sebe, kar poteka preko samoocenjevanja, samovrednotenja, predstav, ki jih oseba ima, in preko čutenja.
Otrokova oziroma mladostnikova samopodoba se gradi od vsega začetka s pomočjo staršev in okolice (vzgojitelji, učiteljic, vrstniki).
Kadar opazimo, da ima mladostnik težave z nizko samopodobo, mu lahko pri tem pomagamo:
- Poiščemo strokovnjaka, ki mu pomaga predelati stiske in vzorce, ki so pripomogli k zmanjšani ali nizki samopodobi;
- mu dovolimo iskreno izražati svoje potrebe, misli in čutenja in ga v tem podpremo;
- spodbujamo pozitiven pogled na prihodnost;
- ga spodbujamo, pohvalimo;
- ga pomagamo usmerjati v področja, kjer je dober/nadarjen oziroma mu pomagamo to krepiti;
- mu dovolimo, da ima lastne cilje za prihodnost, pri čemer ga podpremo;
Samozavest je način, kako nastopamo v odnosu do drugih oziroma kako se ‘kažemo’ pred drugimi ljudmi. Samozavest se kaže tudi na našem telesu, saj se izražamo z držo telesa in našimi kretnjami. Predstavlja pa tudi našo suverenost pri izražanju svojega mnenja, misli in čustev.
Kako lahko najstniku pomagamo okrepiti oziroma zvišati samozavest?
- Da lahko najstnik sprejme samega sebe takšnega kot je, je pomembno, da ga takšnega najprej sprejmemo mi, starši;
- dajmo mu vedeti, da je ne samo sprejet, ampak tudi ljubljen, takšen kot je, saj bo na ta način lahko razvil tudi ljubezen do sebe, kar krepi samozavest;
- zaupajmo mu, saj bo tako lahko zaupal tudi sebi ter dobil občutek, da je vreden zaupanja;
- cenimo in spoštujmo ga;
- podpirajmo ga v njegovih ciljih in odločitvah (tudi, če se kdaj zalomi, bodimo tam, da se lahko na nas nasloni in se iz napak sam kaj nauči (brez pridige));
- Pohvalimo ga in ga naučimo sprejemati komplimente, pohvale;
- Dajmo mu vedeti, da so težave rešljive, in da nas lahko kadarkoli prosi za pomoč.
SOOČANJE S STRESOM IN ČUSTVI
Tako stres kakor tudi čustva so telesna stanja in zato je pomembno, da jih tako tudi obvladujemo (mentalno in telesno).
Stres je temeljni biološki proces, ki vpliva na vse organizme in je definiran kot organski odziv na dražljaj oziroma spremembo. Poznamo akutne in kronične posledice stresa. Akutne se zgodijo ob enkratnem dogodku, ko oseba zaradi izpostavljenost stresu razvije specifične oblike spoprijemanja z njim. Kroničen stres pa pomeni, da je oseba dlje časa izpostavljena stresnim izkušnjam, ki so zanjo ogrožajoče.
Poznamo tudi relacijski stres, ki izvira oziroma se odvija ob našem doživljanju odnosov. Predstavlja predvsem strah pred izgubo osebe, odnosa ali stika. Relacijski stres, ki ga oseba doživlja kot strah pred prekinitvijo stika, se povezuje s pričakovanji, ki so lahko iracionalna ali katastrofalna. Del teh pričakovanj je že v nas, saj v odnosu pričakujemo, da bo nekdo poskrbel za nas. Problem nastane, če v odnosu ni prilagodljivosti, ki bi omogočila racionalizacijo pričakovanj.
Znotraj odnosov pa lahko govorimo tudi o vertikalnem stresu, ki se prenaša od zgoraj navzdol oziroma medgeneracijsko in nam pokaže, kako se posameznik sooča z razvojnimi nalogami. In o horizontalnem stresu, ki se odvija trenutno in se nanaša na dogajanje v družini oziroma nam pove, zakaj nekdo funkcionira na določen način, v določeni situaciji.
STRATEGIJE SPOPADANJA S STRESOM
Posamezniki se na stres odzivamo različno in zato se tudi spopadamo z njim vsak na svoj način.
V glavnem poznamo dve obliki spoprijemanja s stresom. Prvo je osredotočeno na problem, drugo pa na čustva. Pri spoprijemanju s stresom, ki je osredotočeno na problem, se posameznik sooči s problemom in oceni stresno situacijo, nato pa stori nekaj, da bo lahko problem rešil (poskuša spremeniti situacijo ali sebe ali oboje). Za to obliko spoprijemanja s problemom je značilna težnja po objektivnosti, prilagodljivost, logično analiziranje in aktivno reševanje problema. Pri soočanju s stresom, ki je osredotočeno na čustva, pa gre za to, da je usmerjeno na posameznikove lastne čustvene odzive, ki jih le-ta doživi v stresni situaciji. Ob tem posameznik teži k temu, da znižuje anksioznost, ki jo ob tem doživlja, vendar pa pri tem ne obvladuje stresne situacije same. Te strategije se posamezniki poslužujejo predvsem takrat, ko so situacije nerešljive. Ob tem lahko oseba uporablja tudi obrambne mehanizme.
Da lahko čustva uspešno obvladujemo, je pomembno, da jih znamo pravilno prepoznavati tako pri sebi kakor tudi pri najstniku.
PREPOZNAVANJE ČUSTEV
Velikokrat se zgodi, da eno čustvo prekriva drugo. Npr. nekdo nas je prizadel, užalil, mi pa odreagiramo z jezo, ihto, besom, vrnemo ‘težke’ besede in podobno.
Tako za prepoznavanje, kot tudi reguliranje čustev je pomembno, da se za trenutek ustavimo in si dovolimo zares čutiti, kar čutimo. Lahko se tudi vprašamo: me to jezi, ali sem žalosten, se počutim besnega ali osramočenega …
IZRAŽANJE ČUSTEV
Čeprav zna biti izražanje nekaterih čustev (izbruhi jeze) pri otroku oziroma najstniku dokaj naporno za starše, je zelo pomembno, da mu to vseeno dovolimo, oziroma da mu to dovolimo izražati na primeren način (ubesedimo in reguliramo s telesom; npr. ne dovolim ti uničevati stvari, lahko pa poveš, kako se počutiš, da si jezen in zboksaš vrečo …). Za naše psihofizično počutje je namreč pomembno, da čustev ne zanikamo in potlačimo, ampak jih iskreno izražamo. Prav tako je tudi za zdrave odnose pomembno, da smo iskreni pri izražanju čustev. Na ta način spodbujamo empatijo in hkrati dajemo otrokom tudi vzor. Pomembno je, da čustva ubesedimo. Kadar nas je nekdo prizadel, mu to povejmo – ne zato, da bi ga okrivili, ampak da lažje razume tudi naše stališče. Določena čustva je potrebno izraziti in predelati tudi telesno. Na primer veselje s smehom, žalost z jokom, jezo s kakšno telesno aktivnostjo (tekom, vadbo, boksom …).
Najstniku lahko ponudimo ali omogočimo naslednje tehnike spopadanja s stresom in čustvi:
– Relaksacijske tehnike (npr. dihalne vaje),
– telesna aktivnost (tek, sprehod, ples, vadba, boks),
– meditacija ali joga,
– pisanje dnevnika (pisanje o dogodkih, občutjih),
– vaje iz čuječnosti,
– razbremenilni pogovor ali svetovanje.
Obdobje mladostništva je lahko zelo stresno, naporno, tako za najstnika kot tudi za starše. Velik pomen za komunikacijo z najstnikom, njegovo soočanje s stresom in čustvi, samopodobo ter samozavestjo ima seveda že celotno otroštvo, naš odnos z njim, naš način komunikacije z njim in tako naprej. Kar pa ne pomeni, da je to vse dokončno, saj se v puberteti začne t. i. drugi val razvoja otroških možganov (prvi poteka od rojstva do tretjega leta starosti), ki traja približno od 12. do 24. leta. Ta razvoj v možganih pa s seboj prinese spremenjeno vedenje, mišljenje in nenazadnje tudi čustvovanje. Svojega otroka kar naenkrat sploh ne prepoznamo več J. A zelo pomembno je, da starši na to pogledamo z drugega vidika.
Ta razvoj možganov s seboj prinese tvorjenje novih povezav, novih vzorcev (stare povezave se lahko prekinejo in se razvijejo nove). Zato lahko marsikje slišimo, da je puberteta otroka ‘popravni izpit staršev’, saj mu lahko pomagamo vzpostaviti nove vzorce vedenja, mišljenja, komuniciranja, čustvovanja. In seveda je to odlična priložnost, da skupaj z mladostnikom rastemo, se razvijamo. Kar prinese tudi odlično priložnost, da z najstnikom okrepimo ali poglobimo ali morda celo na novo vzpostavimo odnos.
Vašemu mladostniku pa je lahko v tem obdobju v pomoč tudi podporna skupina za mladostnike (prijave tukaj).
PODPORNA SKUPINA ZA MLADOSTNIKE
Z mladostniki veliko delam individualno, hkrati pa vodim tudi podporno skupino za mladostnike, katerih starši so bolniki z multiplo sklerozo. Ravno iz slednjega sem ugotovila, da lahko skupina, katere člani se soočajo s podobnimi težavami in se lahko s so-člani poistovetijo, ter na nek način dobijo občutek, da niso sami, da niso edini s takšnimi stiskami in težavami, nudi veliko več od zgolj individualne obravnave. Zato sem se odločila ustanoviti podporno skupino za mladostnike.
V skupini bomo obravnavali naslednje teme*:
- Komunikacija,
- samozavest in samopodoba,
- soočanje s čustvi in stresom,
- samodestruktivna vedenja,
- odnosi (s starši in vrstniki),
- reševanje konfliktov.
*Navedene teme so zgolj informativne narave in se lahko spremenijo/prilagodijo glede na potrebe in želje članov. Prijave bodo odprte skozi vse leto oziroma do zapolnitve prostih mest.
Skupina se bo srečevala od februarja do konca junija (s pričetkom 5. 2.), na vsakih 14 dni po eno uro. Srečanja bodo potekala v online obliki. Število mest je omejeno; prijave so obvezne. Vsak izmed članov ima možnost koriščenja ene individualne ure z vodjo skupine.
Cena za posamezno srečanje je 25 €; cena mesečnih srečanj (2x) je 40 €.
Za vključitev mladoletne osebe je nujno potrebno soglasje staršev ali skrbnikov.
